Petnajst let sem tekmoval v alpskem smučanju, nato pa sem zaradi poškodbe kolena moral končati kariero. Nisem vedel, kaj bi počel, saj sem vse življenje preživel na snegu. Potem sem opazil, kako hitro otroci prerastejo opremo in kako drage so nove stvari. Tako so smučarska oblačila iz druge roke postala moja nova pot.
Začel sem v garaži, z oglasom, da odkupujem rabljene bunde in hlače. V prvem tednu sem dobil več kot sto kosov. Nekatera so bila skoraj nova, ker so jih otroci nosili le eno zimo. Spoznal sem, da kakovostna smučarska oblačila zdržijo več let in da je škoda, da končajo v omari.
Vsak kos pred prodajo pregledam, operem s posebnim sredstvom in po potrebi obnovim nepremočljivost s sprejem. Zadrge, ki ne delujejo, zamenja šivilja, s katero sodelujem. Tako rabljena smučarska oblačila dobijo nov začetek, kupci pa plačajo tretjino ali polovico cene novih.
Največ strank, ki pri meni iščejo smučarska oblačila, so družine z več otroki. Mama treh fantov mi je povedala, da bi brez mene morali izbirati, kateri otrok bo šel na smučanje. Pri meni je za vse tri kupila komplete za manj kot 150 Eur, kar je približno toliko, kot bi v trgovini stal en sam nov komplet.
Ne odkupujem pa vsega. Če smučarska oblačila prepuščajo vodo ali imajo razpokano membrano, jih zavrnem. Kot nekdanji tekmovalec ne bi želel, da otrok na snegu zmrzuje zaradi mojega slabega izbora.
Ob koncu sezone organiziram še izmenjavo. Ljudje prinesejo smučarska oblačila, ki jim ne ustrezajo več, in jih zamenjajo za večje številke. Vse, kar ostane, podarim društvu, ki otrokom iz socialno šibkih družin omogoča zimske tabore.
Kolena me še vedno bolijo, ko se vreme spremeni, a na snegu sem vsak vikend, zdaj kot gledalec. Včasih na progi prepoznam bundo, ki je šla skozi mojo trgovino, in ob tem začutim tiho veselje. Vem, da smučarska oblačila, ki sem jih rešil iz pozabe, še vedno zbirajo kilometre na snegu.