Rolete niso le dodatek, ampak nuja.
Ko sem se preselila v svoje prvo stanovanje, sem nekaj mesecev živela brez rolet. Nisem se preveč obremenjevala. Mislila sem, da jih sploh ne potrebujem. Do prve poletne noči, ko sem ob dveh zjutraj ugotovila, da me prebuja vsaka ulična luč, in do prve zime, ko je veter udarjal ob steklo, kot bi hotel noter. Takrat sem dojela, da rolete niso le dodatek, ampak nuja.
Ko sem jih končno dala vgraditi, sem izbrala zunanje rolete, klasične aluminijaste, v barvi fasade. Monter mi je rekel, da bodo zdržale leta, brez posebnega vzdrževanja. In res, ko sem jih prvič spustila, je bil občutek, kot da sem zaprla vrata svetu. Tišina. Tema. Mir.

Čez nekaj dni sem se navadila, da jih spustim vsak večer. Poleti zadržijo vročino zunaj, pozimi pa toploto notri. Računi za ogrevanje so se res malenkost zmanjšali, ampak bolj kot to – zjutraj, ko jih dvignem, imam občutek, da odpiram dan. Svetloba počasi pronica v sobo, prostor se prebudi skupaj z mano.
Najbolj zanimivo pa je, koliko različic obstaja. Včasih so bile rolete nekaj dolgočasnega. Sive, plastične, vse enake. Danes jih dobiš v vseh možnih barvah, z električnim upravljanjem, celo z avtomatskimi senzorji, ki zaznajo svetlobo. Ena prijateljica ima pametne rolete, ki se same spustijo ob sončnem zahodu – to mi je tako futuristično, da se vedno nasmehnem, ko mi to pokaže.
Ampak če sem iskrena, mene najbolj osrečuje tisti vsakdanji, preprost občutek, ko jih zaprem zvečer. Nekaj varnega je v tem. Kot bi rekel – dovolj je za danes. Zunaj naj bo karkoli, tukaj notri je moj mir.
Zdaj si doma brez rolet sploh ne predstavljam več. Ne le zaradi teme ali toplote, ampak zaradi občutka zasebnosti, ki jo dajo. Včasih jih spustim samo do polovice, da vidim del neba, drugič popolnoma, ko želim tišino.
Če bi morala izbrati en kos doma, ki ga ljudje pogosto podcenjujejo, bi rekla – rolete.…








