Če bi nekaj let nazaj pomislil na to, da se bom en dan odpravil na partnersko terapijo, bi se mile volje nasmehnil. V te reči nisem najbolj verjel, ter sem si mislil, da to res ni zame. Ko pa so z mojo punco minevala leta, pa sva se začela o temu kar naenkrat pogovarjati. Nato pa mi je kar naenkrat en dan punca rekla, da bi se odpravila na partnerska terapija. To pa me je po pravici prav malo zaskrbelo, saj se mi je zdelo, da ni nič narobe. Rekla pa mi je, da res ni nič narobe, vendar je opazila, da se zadnje čase pogovarjava le še o tistih rutinskih rečeh, kot so na primer, kaj bo za kosilo, kdo bo peljal smeti in tako dalje. Zato pa mi je rekla, da meni, da bi nama lahko partnerska terapija malo izboljšala zvezo.

To pa sem sprejel odprtih misli. Nisem se želel prepirati glede tega in sem si rekel, da če meni, da bi nama to lahko res pomagalo, zakaj pa ne. 

Terapija pa nato res ni bila to, kar sem si predstavljal. Mislil sem si, da bo šlo za nek sedeč pogovor v kotu neke sobe, ki ne bo preveč koristen. O temu pa sem se še kako motil. Terapevtka si je namreč vzela ogromno časa, da je poskušala razumeti, kakšno je najino razmerje. Poslušala pa je tako mojo plat zgodbe, kot tudi tisto od moje punce. Tedaj pa nama je rekla, da bomo poskušali zadeve malo popestriti, v kar pa sploh ni dvomila, da bo uspelo. Razložila nama je namreč, da se na tovrstne terapije po navadi odpravijo partnerji, katerim zveza že res škripa. Pri nama pa je videla, da nimava nobenih težav, le da iščeva malo popestritve, zaradi česar pa je vedela, da bo partnerska terapija uspela. 

Tedaj pa nama je dala nekaj napotkov in reči, o katerih se morava pogovoriti. S tem pa moram reči, da se je najina zveza res spremenila in odšla v boljšo smer.…